himna -himne [A] [B] [C] [Č] [D] [E] [F] [G] [H] [I] [J] [K] [L] [M] [N] [O] [P] [Q] [R] [S] [Š] [T] [U] [V] [W] [Y] [Z] [Ž]

Dobrodošli na portalu Himne Sveta!

Skladatelj Richard Wagner!

Richard Wagner, nemški operni skladatelj, *22. maj 1813, Leipzig, Nemčija, † 13. februar 1883, Benetke, Italija.

Richard Wagner velja za eno najbolj znanih in obenem najbolj kontroverznih imen iz sveta glasbe. Njegov težaven značaj, glasbena usmerjenost in politično prepričanje so bolj kot pri katerem koli drugem skladatelju izzvali številne razprave, študije ter razlage njegovih glasbenih del. Glavne Wagnerjeve lastnosti so bile namreč egoizem, prevzetnost, ki se je je navzel zaradi uspeha in spoštovanja s strani občinstva, in nebrzdana strast na številnih področjih vsakdanjega življenja: pri posvečanju glasbi in literaturi ter v ljubezni.

Po drugi strani je skladatelj izkazoval veliko ljubezni do svoje družine in spoštoval prijatelje. Wagner je bil zapletena osebnost, tako polna protislovij(nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama), da mu večine njegovih pomanjkljivosti ne moremo zlahka odpustiti, ne glede na to, kako zelo občudujemo njegova glasbena dela. Kljub navedenim zadržkom lahko rečemo, da je Wagnerjeva glasbena zapuščina veličastna in mirno ga lahko štejemo med redke ljudi, ki si zaslužijo naziv »genij«.

Njegova šibka točka je bila književnost. Wagner se je imel za odličnega pesnika in dobrega misleca, zaradi česar je tratil čas s čisto povprečnimi filozofskimi razpravami ter pisanjem dolgih opernih libretov, ki so ga silila k ustvarjanju obsežnih glasbenih del. Slednja sicer rešujejo skladateljeve simfonične zamisli, a z glasovnega stališča gre za skladbe, ki jih poslušalec težko spremlja. Zdi se, kot da Wagner ne more brzdati svojega zagona, ko spregovorijo liki iz njegovih oper.

O tem pričajo Wotanov bohoten slog izražanja, neskončno dolgo Tristanovo umiranje, Tannhauserjeva dolgovezna razmišljanja o dobrem in slabem ter patriotski slavospev Hansu Sachsu ob zaključku opere Mojstri pevci. Omenjeni deli skladb so za poslušalce znosni zgolj zaradi dobre simfonične zasnove in bogate orkestralne spremljave. Kljub temu so ljubitelji glasbe nad Wagnerjevimi deli večinoma navdušeni. V osrčju te wagnerjanske zmešnjave, ki razkriva skladateljevo kontroverzno plat osebnosti, je namreč čutiti sledi človekoljubja.

Za Wagnerja je ljubezen strast, ki se ji ni mogoče upreti, medtem ko se tudi zlo v njegovih delih udejanja z osupljivo močjo. Združitev telesnega in moralnega poguma njegovih likov na koncu ustvari Siegfrida, fantastično nebeško bitje, s kakršnim se hoče poistovetiti tudi sam avtor in čigav prve zametke prepoznamo že v Woltanu. Poslušalci ob tem pozabijo na skladateljeve pomanjkljivosti in spoznajo veličino umetnika, čeprav ta izvira iz neuresničenih sanj povsem običajnega človeka. Za Wagnerjevo glasbo je morda res najbolje, da jo le poslušamo in ne beremo dolgih besedil iz njegovih oper. Le tako bomo lahko dobre lastnosti oseb, ki jih je oživil v svojih delih, videli tudi v avtorjevi osebnosti in jih nemara našli tudi v nas samih.

<< Nazaj na skladatelje